ŠPORTNO DRUŠTVO INVALID LJUBLJANA      

Namizni tenis (tudi ping pong) je igra pri kateri dva ali več igralcev odbijajo žogico z loparji za namizni tenis na mizi, razdeljeni z mrežo. Igralci morajo odbiti žogo po prvem odboju od mize na njihovi strani in jo poslati na drugo stran, tako da se ta spet odbije od mize. Je najhitrejša igra z žogo, saj lahko žogica doseže hitrost 160 km/h. Namizni tenis spada med najbolj razširjene panoge na svetu in je najbolj razširjen na Kitajskem. Igranje namiznega tenisa v tekmovalnem smislu je zelo zahtevno. Zahteve v igri so velike, čeprav energetska poraba v kratkem času ni posebno velika. Igra poteka na osnovi predvidevanja, ker bi samo na osnovi enostavnega signala – ko vidimo kam žogica leti – zaradi velike hitrosti žoge in majhnega prostora ne mogli igrati. To pomeni, da so igralne zahteve glede hitrosti reagiranja in hitrosti izvedbe gibov zelo velike.

ZGODOVINA
Nekateri viri navajajo, da so na kitajskem dvoru že pred skoraj dva tisoč leti igrali igro podobno današnjemu namiznemu tenisu. Igro, ki je bila nekakšna mešanica tenisa, namiznega tenisa in badmintona, pša so igrali v 15. stoletju na indo-kitajskem polotoku. Po uvedbi celuolidne žogice leta 1900 je firma Hamley Brothers igro registrirala pod imenom ping-pong in od takrat naprej se je zelo hitro razvijala. Leta 1903 tiskano poročilo prinaša napotke o obleki pri igri in nasvete o tehniki igre, drži loparja ter taktične nasvete. Namizni tenis (ime je igra dobila zaradi verjetnega skupnega porekla in podobnosti s tenisom) se je nato razvijal v »pravo« športno panogo, ki jo trenutno tekmovalno igra okoli 40 milijonov športnikov (po oceni ITTF – Mednarodne NT zveze) in še mnogo več rekreativnih igralk in igralcev. V Sloveniji je bil prvi center namiznega tenisa v Murski Soboti, od tam pa se je igra razširila drugam in mnoge igralke, mnogi igralci iz raznih krajev Slovenije so uspešno nastopali na svetovnih in evropskih tekmovanjih. Namizni tenis je od leta 1988 tudi olimpijski šport.

PRAVILA IGRE
Igra namiznega tenisa poteka tako, da igralci (dvojice) odbijajo žogico, po enkratnem odskoku na njihovi polovici mize na nasprotnikovo stran mize razen pri servisu – začetnem udarcu, pri katerem mora igralec/igralka udariti žogico tako da zadane tudi njegovo polovico. Igralec osvoji točko, ko nasprotnica, nasprotnik naredi napako pri vračanju, kar pomeni udarjanje žoge preko mize, na stran ali v mrežo in če ni pravilno serviral. Skratka: žogico mora udariti tako, da po enkratnem odskoku na mizi pade na nasprotno polovico mize, ne da bi pri tem zadela kakšen predmet. Set se konča, ko eden od nasprotnikov doseže 11 točk, razlika mora biti 2 točke. Če je rezultat 10:10, se igra nadaljuje do razlike dveh točk, server se po tem rezultatu menja za vsako točko, medtem ko se do 10:10 menja na vsaki 2 točki. Igra se na tri ali štiri (posamezno v članskih kategorijah) »dobljene« sete. Po vsakem setu igralke, igralci menjajo strani igranja, prav tako tudi v odločilnem tretjem ali petem setu, ko ena (eden) ali dvojica doseže 5 točk. Trener lahko daje nasvete le v odmoru med setoma (1 minuti), sicer ga sodnik opomni in ga lahko tudi oddalji od tekmovalne arene. V zadnji sezoni se uveljavlja pravilo time-outa, ki ga lahko trener ali igralec-ka, zahteva enkrat med dvobojem in traja le eno minuto. Set lahko najdlje traja 15 minut. Če oba igralca ali dvojici nista dosegli 5 točk, po 15 minutah sodnik igro prekine in od takrat naprej – do konca seta in ostale sete od začetka do konca – mora server v 13 udarcih (vključno s servisom) doseči točko, sicer jo izgubi. Server se menja za vsako točko. Sodnik šteje udarce branilca servisa, če ta 13. udarec pravilno vrne, dobi točko.

NAMIZNI TENIS INVALIDOV
Atleti z različnimi vrstami invalidnostmi, razen slepih in slabovidnih oseb, tekmujejo v enem od 11. razredov namiznega tenisa. Le ta je kategoriziran na igralce, ki igrajo stoje, igralce, ki tekmujejo sede na invalidskih vozičkih in posebna kategorija igralcev, ki ne tekmujejo v sklopu Paraolimpijskih iger, z motnjami v duševnem razvoju. Zastopana sta oba spola tako moški kot ženske, ki seveda tekmujeta individualno ali v dvojicah. Prav ta raznovrstnost daje namiznemu tenisu čar vedno novih izzivov. Kot paraolimpijska disciplina je bil igran že na prvih igrah v Rimu leta 1960.

Slovenija ima po zaslugi ženske reprezentance v namiznem tenisu v zadnjih letih vrhunske rezultate. Po številnih medaljah na raznih mednarodnih tekmovanjih je Slovenija doživela vrhunec z zlato medaljo Mateje Pintar na Paraolimpijskih igrah v Atenah 2004, svojo odličnost pa je dokazala tudi Andreja Dolinar.